Kaj Ljubljana pravzaprav praznuje 9. maja?

Konec aprila in večji del maja je že tradicionalno rezerviran za serijo “rdečih” praznikov in nekakšen “festival” malikovalcev določenih totalitarnih simbolov iz ropotarnice zgodovine. V ta sklop sodi tudi 9. maj, ki ga je Ljubljana razglasila za občinski praznik. In to z naslednjo utemeljitvijo:

9. maja 1945 je bila Ljubljani s sirenami z Gradu oznanjena težko pričakovana in odločno izbojevana svoboda. Mesto heroj je s partizansko vojsko pregnalo okupatorja in premagalo Žico, ki je grozeče obdajala Ljubljano in omejevala življenja Ljubljančank ter Ljubljančanov. Na praznik Ljubljane – 9. maja je slavnostna seja Mestnega sveta MOL, na kateri se podelijo najvišja priznanja mesta Ljubljana.

Koliko od te “utemeljitve” pa je z nespornimi viri dokazano dejstvo in koliko le mit? Pri iskanju odgovora na to vprašanje se bomo naslonili na več virov. Pri tem bomo pazili, da nam levičarji ne bodo mogli očitati uporabe “domobranskih”, “revizionističnih” ali kako drugače “spornih” virov. Če vir ne bo eksplicitno omenjen, bo dejstvo po vsej verjetnosti povzeto iz kar obsežne in na arhivskem gradivu temelječe knjige Življenje Ljubljančanov med drugo svetovno vojno (najverjetneje med 40. in 57. stranjo), ki si jo lahko brezplačno prenesemo od tu. Avtorica Mojca Šorn je uslužbenka Inštituta za novejšo zgodovino. Ki je do leta 1989 nosil zelo povedno socialistično ime Inštitut za zgodovino delavskega gibanja. Kot avtorica trdi v predgovoru, je temelje te knjige postavila že v svoji doktorski disertaciji, kjer je bil mentor nihče drug kot med levičarji izjemno cenjen zgodovinar Božo Repe. Ki je bil tudi eden izmed recenzentov te knjige. Nekaj podatkov bomo povzeli tudi iz članka Odstranjevanje žice pred 70 leti: Vrv hudiča v rokah ljudi, ki ga je Kristina Božič 2. aprila letos objavila v Dnevniku. Verjetno ga ne na levi ne na desni ni nikogar, ki bi mi oporekal, da gre za skrajno levičarsko trobilo, ki bi mu lahko parirala kvečjemu še Mladina. Nenazadnje se bomo oprli še na nekaj materiala iz zbirke Muzeja novejše zgodovine Slovenije. Tistega muzeja, ki se je v preteklosti imenoval Muzej narodne osvoboditve, od leta 1962 pa zelo pomenljivo Muzej ljudske revolucije. Tako, po vsem tem verjamem, da mi čisto zares nihče ne bo mogel očitati uporabe kakšnih “kontaminiranih” virov.

Kot se gotovo še spomnite iz ur zgodovine, so 6. aprila 1941 v Jugoslavijo vpadle t.i. sile osi, odpor jugoslovanske vojske je bil zelo hitro zlomljen in okupatorji so si lahko razdelili “plen”. Večji del Ljubljane je pripadel Italiji, ki jo je skupaj z Dolenjsko in Notranjsko vključila v Ljubljansko pokrajino. Medtem ko si je ljubljanska severna predmestja (Šentvid, Črnuče) zakoličila Nemčija. Italijani so med drugim najprej omejili medkrajevna potovanja, uvedli policijsko uro, poskrbeli so tudi za nekaj bizarnih odredb, npr. prepoved smučanja in celo kolesarjenja. Februarja 1942 pa so začeli postavljati tako notranji obroč (premične kontrolne točke med posameznimi mestnimi četrtmi), kot tudi precej otipljivejši zunanji obroč, kjer so večji del mesta obdali s sistemom fortifikacij, pretežno sestavljenim iz bodeče žice, ki so jo dopolnjevali še bunkerji in ponekod tudi minska polja. V zunanjem obroču je bilo nekaj kontrolnih točk (t.i. “blokov”), kjer je bil prehod dovoljen izključno imetnikom dovolilnic. Iz časa, ko je kapitulacija Italije že visela v zraku, je znan podatek, da so, verjetno v pričakovanju morebitnih ljudskih nemirov, prepovedali zbiranje na javnih mestih in policijsko uro podaljšali na čas od 8h zvečer do 6h zjutraj.

V nekaterih izrazito diletantskih virih je moč prebrati, da je Ljubljana od italijanske kapitulacije do 10. septembra 1943 bila povsem svobodna. Kar je seveda popolnoma skregano z zdravo pametjo, če vemo, da je iz že prej “nemških” Šentvida ali Črnuč mogoče brez težav pripešačiti do mestnega središča v pribl. pol ure. In Nemci so se kakopak podvizali že prvi dan italijanske kapitulacije, prihiteli v mesto ter brez odpora razorožili italijanske vojake in jih odpeljali v ujetništvo. Zanimivo pa, da vse do 11. septembra, ko je formalno pričel veljati sklep o nadaljnji veljavi zakonodaje Ljubljanske pokrajine, niso izvajali nadzora na “blokih”,  kjer je torej nekaj dni veljal prost prehod. No, po 11. septembru so bile znova uvedene dovolilnice, so pa zato po kakšnega pol leta okupacije, torej spomladi 1944, ko se dnevi začno daljšati, uvideli tudi bizarnost italijanske policijske ure in so jo nekoliko skrajšali, da se je pričela šele ob 10h zvečer. Sčasoma so preklicali bizarno prepoved kolesarjenja in malo kasneje tudi smučanja. Potem pa že počasi pridemo do maja 1945, ko naj bi Ljubljana končno dočakala osvoboditev.

Kot smo včasih morali znati na izust, so Ljubljano 9. maja 1945 zjutraj osvobodile enote (slovenskega) 7. korpusa in 29. hercegovske divizije, ki so vkorakale v mesto. Pa je mogoče, da bi Ljubljano osvobodili kaj prej in bi posledično tudi mestni praznik obhajali dan ali dva prej? Odgovor je pritrdilen! Šornova citira arhivske dokumente, ki potrjujejo, da Nemci niso imeli nobenega namena braniti Ljubljane in da so se na umik pripravljali že lep čas prej. Nadalje vemo, da je Nemčija 7. maja v francoskem Reimsu z zahodnimi zavezniki podpisala brezpogojno kapitulacijo. Ker Sovjetska zveza tam ni imela pooblaščenega predstavnika, so naslednji dan vajo ponovili še v Berlinu in podpisali enak dokument s predstavniki Sovjetske zveze. Kakorkoli, začetek nemške brezpogojne kapitulacije je pričel veljati 8. maja zvečer po našem času (oz. 9. maja po moskovskem). In 8. maja zvečer so se Nemci skupaj z domobranci večinoma že umaknili iz mesta (torej jih nikomur ni bilo potrebno preganjati!) in Ljubljana je v noči iz 8. na 9. maj bila tako rekoč prazna. Z nekaj zlobe bi lahko rekli, da je bila to noč celo najbolj svobodna v obdobju nekaj let prej in tudi nekaj časa po tem datumu. Ampak če je Ljubljana bila celo noč prazna, le kako to, da so prve partizanske enote uradno vkorakale vanjo šele naslednje jutro? Če bi topovi na Gradu, sirene in cerkveni zvonovi že sredi noči oznanili osvoboditev, se prav gotovo (skoraj) nihče ne bi pritoževal nad kaljenjem nočnega miru. Vzrok za ta paradoks lahko najdemo na začasni (in zdaj že zaprti) razstavi o slovenskih prekomorcih, ki jo je pred dvema letoma pripravil Muzej novejše zgodovine Slovenije. Kot nekakšna reklama za to razstavo je aprila 2014 v reviji Gea izšel tudi članek o prekomorcih (na povezavi je žal samo kratek povzetek, celoten članek bo potrebno poiskati v knjižnici ali arhivu). Tam lahko med drugim najdemo tudi pričevanje Leopolda Berganta iz Zagorja ob Savi, člana 5. prekomorske brigade (ki so jo aprila 1945 razpustili in člane prerazporedili v enote 7. korpusa), ki se takole spominja noči med 8. in 9. majem 1945:

Mi smo prišli v Ljubljano ponoči in smo se peljali po Gornjem trgu, Starem trgu, Mestnem trgu do magistrata. Ko smo prišli skupaj s tanki pred magistrat, smo dobili povelje »Takoj ustavit, s tanki nazaj pred Karlovški most in tam čakat!« Potem smo šele drugi dan izvedeli, zakaj. Zaradi tega, ker je politično vodstvo sklenilo, da bodo Ljubljano pomagale osvoboditi tudi bratske republike. In ker je bila hercegovska brigada tista, ki je vkorakala v Ljubljano.

Najprej lahko opazimo, da Bergant nikjer ne omenja, da bi jih med nočnim “sprehajanjem” po takratni glavni ljubljanski vpadnici iz dolenjske smeri kdorkoli poskušal ustaviti, kar dokazuje, da v mestu ponoči res ni bilo več Nemcev. Drugi del pa razkriva, da je partijskemu vrhu “bratstvo i jedinstvo” bilo pomembnejše od čimprejšnje osvoboditve mesta, ki je menda že “težko pričakovalo svobodo”. In da se lahko še malo počaka, da bo slovensko prestolnico “osvobodila” hercegovska divizija in da bodo Ljubljančani s cvetjem pozdravljali bolj Hercegovce kot Slovence! Samo kot zanimivost, ko so pretežno anglo – ameriške enote osovobajale Francijo, so čast, da prvi vkorakajo v osvobojeni Pariz, prepustili francoskim četam…

Pa za sedaj pustimo to dlakocepljenje, kdo in kdaj je osvobajal Ljubljano. Raje si poskušajte predstavljati, da ste Ljubljančan in da ste več kot tri leta preživeli v taboriščnem režimu za bodečo žico. Glavni atribut svobode vam najverjetneje ne bi predstavljale niti barve zastave, ki plapola na Gradu ali mestni hiši, niti oprava vojakov, ki paradirajo po ulicah, pač pa občutek, da niste več zaprti in da lahko greste, kamor vam srce poželi. Iz časov pred 27 leti, ko je kolapsiral zloglasni vzhodnonemški režim, so svet preplavile fotografije prizorov,  ko so se vzhodni Berlinčani množično odpravili na izlet čez “neprebojni” berlinski zid, prenekateri Berlinčani pa so v šupah poiskali krampe in macole ter si še sami dali duška nad toliko osovraženo prepreko. Ali pa se spomnimo na noč pred nekaj leti, ko je schengenski sporazum začel veljati tudi za Slovenijo. Tudi takrat so ljudje prišli na sveže opuščene mejne prehode in proslavili (nemalokrat v družbi sosedov onstran meja) ta zgodovinski dogodek, ponekod so se lotili celo simboličnega žaganja mejnih zapornic. In vse to kljub dejstvu, da je prehod meja že prej bil bolj kot ne formalnost. Torej, nekako logično bi lahko pričakovali, da so 9. maja 1945 tudi Ljubljančani navdušeno pograbili primerno orodje in se znesli nad žico, če ne drugje, vsaj tam, kjer je bila najbolj moteča. Ampak zakaj nam nikoli ne pokažejo nobene takšne fotografije, ki bi še danes imele močan propagandni učinek? Verjetno zato, ker načelno ni mogoče fotografirati nečesa, kar se sploh ni zgodilo! Dobro, dobro, morda kdo poreče, v povojnem času je tudi tistih 151 ton železja, kolikor ga naj bi skupaj bilo v žicah, bilo preveč dragocenih, da bi jih kar tako prepustili “zbiralcem surovin”, pa še minska polja bi bilo treba prej očistiti. Ampak nič hudega, če že kar prvi dan ni mogoče fizično odstraniti pregrad, Ljubljančani bi zagotovo bili presrečni, če bi lahko vsaj za kratek čas svobodno odšli iz dolgo ograjenega mesta, se nadihali svobodnega podeželskega zraka, morda obiskali sorodnike, morda se po dolgem času povzpeli na Šmarno goro in se razgledali po sveže osvobojeni domovini…

Morda bi se vse to tudi zgodilo, če ne bi “ljudska” oblast takoj prevzela vajeti v svoje roke. Jože Borštnar, poveljujoč Komandi mesta Ljubljane, je že prvi dan poskrbel, da slučajno ne bi kdo razumel besede “svoboda” preveč dobesedno. Najprej je začasno ustavil telefonski, pisemski in telegramski promet. Da ja ne bi kdo preveč neučakan poskušal kontaktirati sorodnikov in jih povprašal, kako so preživeli vojne grozote. Če so Italijanom šli v nos kolesarji in smučarji, je Borštnarju vendarle treba priznati, da je bil bolj ekološko usmerjen. Navadnim smrtnikom je namreč prepovedal vožnjo z motornimi vozili, pravzaprav je odredil celo njihov zaseg s strani vojske. In nenazadnje, na veliko veselje OZNE (poudarjeno v Dnevniku) je odredil, da za prehod skozi “bloke” še nekaj časa ostane režim dovolilnic (se še spomnite, Nemci so prvih nekaj dni svoje okupacije celo sprostili režim). In tako je ostalo vse do Titovega obiska 26. maja, ko je režim dovolilnic vendarle bil ukinjen in so končno dvignili zapornice na “blokih”. Tudi če matematika ni bila vaš najljubši predmet, lahko hitro izračunate, da je Ljubljana prvih 17 dni “svobode” ostala koncentracijsko taborišče. Oz., če hočete, gulag. In da je žica vsaj teh 17 dni še naprej omejevala življenja Ljubljančank ter Ljubljančanov! Samo mimogrede, sama žica je grozeče obdajala Ljubljano še slabo leto dni po “osvoboditivi”, ko so se, kot je priobčeno v članku v Dnevniku, nekoliko sistematičneje lotili njenega odstranjevanja. Ali če kar citiramo Šornovo, ki takoj po uvodnem stavku povzame zapis v Ljudski pravici (s srpokladivci okrancljanem glasilu KPS) z dne 29. maja 1945:

Pravo svobodo so Ljubljančani začutili šele 26. maja 1945, na dan prihoda Josipa Broza v prestolnico, ko je žica nekajletnim zapornikom odprla svoja vrata:

“V soboto se je prav tako bliskovito kakor vest o prihodu našega maršala Tita razširila v Ljubljani novica, da so vsi bloki odprti in da je mogoče prekoračiti “ljubljanske meje” brez dovolilnic in propustnic. /…/. Ljubljanski bloki so se na stežaj odprli in skoznje se je že v soboto, še bolj pa v nedeljo začela valiti reka skoraj tri leta “interniranih” Ljubljančanov. Staro in mlado je drlo čez bloke v ljubljansko okolico.”

Morda si mislite, da so se Ljubljančani, če že teh 17 dni niso smeli iz mesta, lahko vsaj razvedrili v kinu ali se v majskih večerih dobili s prijatelji in pokramljali ob kozarčku žlahtne kapljice. Pod Nemci, kjer se je, če se še spomnite, policijska ura pričela ob 10h zvečer, je bilo vse to izvedljivo brez večjih problemov. Ampak počakajte malo, ali je kdo že omenil kakšno odpravo policijske ure? Seveda ne. Ne le, da je Borštnar na to “pozabil”, očitno je bil tudi privrženec reka “rana ura, zlata ura” in je urno odredil, da je treba “iti spat” že ob osmih zvečer (torej še dve uri prej kot pod Nemci!) in ostati doma vse do šestih zjutraj, torej enako kot pod Italijani.  In pri tem je ostalo vse do junija (natančen datum ni naveden), ko so to pridobitev “svobode” vendarle nekoliko omilili in dopustili ponočevanje vse do polnoči.

Tako, bodi zaenkrat dovolj suhoparnega navajanja arhivskih dejstev. Bralcu prepuščam, da kar sam oceni, ali je Ljubljana 9. maja dočakala svobodo ali pa jo je morebiti po le nekaj urah znova izgubila. Obenem lahko oceni, ali ne bi bilo morda umestneje obhajati “pohod ob žici” kakšna dva tedna kasneje, na konec tedna blizu 26. maja.