Zakaj Tinkara Kovač podpira glasbene kvote

Verjetno že vsi veste, da se že nekaj časa krešejo mnenja tudi o poskusu uzakonitve t.i. glasbenih kvot, s katerimi bi radijskim postajam predpisali delež predvajanih slovenskih skladb v dnevnem času. Pač še ena kulturnobojevniška akcija “vsevedih” birokratov s popolnoma nepotrebnega ministrstva za kulturno revolucijo kulturo… Najbrž ni treba preveč poudarjati, za kako butast ukrep gre. Kakršnekoli kvote so seveda nasilno izkrivljanje prostega trga in omejevanje temeljne pravice, da vsak posluša tisto, kar si želi. Če že kdo, mu to lahko omejuje kvečjemu lastnik materialnih avtorskih pravic neke skladbe, ki je za te pravice tudi plačal avtorjem, in nihče drug. Gre tudi za dobesedno fašistično vmešavanje v pravice lastnikov/ direktorjev radijskih postaj, da sami presodijo, kakšna glasba bi utegnila pritegniti dovolj poslušalcev, da bodo lahko od oglaševalcev iztržili dovolj za poplačilo vseh stroškov in morebiti še za kakšen evro dobička, ki ga bodo itak “solidarno” delili z davkarijo. Menda je bila opravljena tudi neka raziskava, ki naj bi potrdila, da si ljudstvo želi več slovenske glasbe. Kar je seveda izdatno zaudarjajoč bikov iztrebek. Ne le, da ni nobenega podatka, kako so to raziskavo ali še verjetneje “raziskavo” sploh izvedli. Če bi to vsaj približno držalo, bi to mnoge radijske postaje zaznale že davno pred “kulturnimi” birokrati in kar same prilagodila svoj repertoar volji ljudstva. Konec koncev pa bi nam lahko ministrica Julijana Bizjak Mlakar lahko poskušala prepričljivo pojasniti, kako hudiča je France Prešeren lahko postal še danes največji slovenski pesnik, če pa v njegovem času zagotovo ni bilo nobenih kvot za pesmi v slovenščini, še več, nobene še tako kratke pesmice se ni smelo objaviti, dokler ni od države požegnan cenzor podpisal, da se v stihih ne skriva nobeno “subverzivno” sporočilo.

No, kakorkoli že, verjetno ste opazili tudi, da se nad kvotami navdušuje tudi glasbenica in predsednica glasbeniškega sindikata Tinkara Kovač. Ki hote ali nehote zelo nazorno nakazuje, kakšne baže “glasbeniki” te kvote najglasneje zagovarjajo. Verjamem, da vam v tem trenutku ni še nič jasno, zato bom tezo nazorno utemeljil.

Tinkara Kovač “nas” je pred dvema letoma s pesmijo Round and Round zastopala na tekmovanju Eurosong.  S tem je tudi dobila priložnost, da dokaže svojo vrednost in tržno zanimivost na približno polmilijardnem prostem evropskem trgu. Rezultati so tudi dobro znani. Občinstvo iz (skoraj) celotne Evrope je v finalu Kovačevi dodelilo skupno 9 točk, s čimer se je uvrstila na predzadnje 25. mesto. Kar se ne sliši ravno kot uspešno, še posebej ob dejstvu, da je večji del skladbe odpela v angleščini, s čimer odpadejo vsi izgovori glede morebitnega nerazumevanja nekega “eksotičnega” jezika.

Sedaj bomo uporabili znanje verjetnostnega računa in osnovne inferenčne statistike ter tako preverili, kako dobro se je Tinkara Kovač odrezala v primerjavi z možnostjo, če bi vse nacionalne žirije v tipični javnosektorski maniri pobrale honorarje, namesto dejanskega poslušanja in ocenjevanja skladb pa bi se jim za vse skupaj fučkalo in bi dobitnike točk po liniji najmanjšega odpora kratkomalo izžrebale. Če dokažemo, da končni rezultat res zelo odstopa od tistega, kar napove verjetnostni račun ob žrebanju, potem lahko rečemo, da je izvajalec resnično pustil vtis. Pozitiven ali negativen.

Glasovalni postopek verjetno poznate. 37 sodelujočih držav centrali sporoči imena 10 držav, ki jim podeli “paketke” od 1 do 12 točk (9 in 11 točk se ne podeli). Ker države finalistke po pravilih ne smejo glasovati same zase, bomo najprej od številke 37 takoj odšteli glasovanje slovenske žirije. Države finalistke so tako lahko izbirale med 25 državami, preostalih 11 držav pa je lahko izbiralo med vsemi 26 finalistkami. Kolikšna je torej verjetnost, da če bi v neki državi žirija dala v boben 25 ali 26 enakih kroglic in izžrebala vrstni red, da bi se Slovenija “uvrstila” na vsako izmed mest med 1. in 25. oz. 26.? Odgovor je preprost. V preostalih 25 državah finalistkah, kjer so izbirali med 25 kandidatkami, je 1/25 oz. 0,04 verjetnosti za uvrstitev na prvo mesto, enako za drugo in tako dalje enako za vsa ostala mesta. V preostalih 11 državah, ki so lahko izbirale med vsemi 26 kandidatkami, je verjetnost uvrstitve na vsako izmed mest enaka 1/26 oz. zaokroženo na pribl. 0,0385. Dvojna verjetnost nekoliko zakomplicira običajne statistično inferenčne metode, poleg tega se izkaže, da za najprikladnejšo med njimi, namreč na porazdelitvi temelječ test ujemanja, ne bi dosegli minimalnih 5 pričakovanih uvrstitev na vsako mesto, kar omaja verodostojnost same metode. Zato se bomo poslužili simulacije Monte Carlo. S pomočjo generatorja naključnih števil bomo izžrebali 25 slovenskih “uvrstitev” z verjetnostno porazdelitvijo za države finalistke ter nato še 11 uvrstitev z verjetnostno porazdelitvijo za preostale države. Na takšen način z žrebom “podeljene” točke bomo sešteli in primerjali z dejansko doseženim rezultatom 9 točk. Tako dobljeni seštevki točk se lahko med posameznimi ponovitvami simulacije kar precej razlikujejo. Zato simulacijski postopek ponovimo v res velikem številu (najmanj 10.000 krat), ko povprečje že zagotovo gravitira proti pravemu. V vsakem simulacijskem ciklu tako preverimo, če je žreb dodelil Sloveniji 9 točk ali manj. Na koncu število teh primerov delimo s številom simulacijskih ciklov in dobimo dober približek za p-vrednost, to je verjetnost, da bi Tinkara Kovač  dosegla tako mizeren rezultat, če bi vse nacionalne žirije “glasovale” kar z žrebanjem. Tovrstne simulacije so v statističnih raziskavah nekaj tako običajnega, da ima vsak resen statistični paket vgrajene funkcije za simuliranje žrebanj, npr. v R je takšna funkcija sample… In, mimogrede, če se že sprašujete, zakaj delam primerjave z žrebanjem. Tudi pri vrednotenju metod prediktivne analitike je ena izmed zelo pomembnih metrik tudi t.i. površina pod krivuljo, ki ovrednoti, kako dobro se nek preditkivni algoritem (npr. tak, ki iz podatov v izvidu oceni verjetnost, ali ima bolnik raka) obnese v primerjavi z možnostjo, da bi izid napovedovali kar z “metom kovanca”.

Končni rezultat je seveda nekoliko odvisen od semena generatorja naključnih števil in/ali števila ponovitev simulacije. Priznam, da sem nekoliko “goljufal”. Seme generatorja naključnih števil sem namreč kar nekaj časa spreminjal, da bi ja dobil čimveč s simulacijo dobljenih rezultatov 9 točk ali manj. Pri milijonu ponovitev simulacije sem tako dobil maksimalen rezultat 10 slabih seštevkov na milijon poskusov. Tinkari Kovač v dobro bom torej p-vrednost “zaokrožil” navzgor na 0,000010, t.j. na 10 ppm (parts per million) oz. 10 promilov promila ali 10 odstotkov odstotka odstotka. Verjetnost, da bi Tinkara Kovač osvojila največ 9 točk, če bi vse glasujoče države glasovale kar z žrebanjem, je torej vsega skupaj oz. kar pettisočkrat manj od verjetnostnega praga 5%, kjer bi to nulto hipotezo še obdržali! Torej lahko s skoraj 100% (natančneje, ok. 99,999%) gotovostjo zaključimo, da se je odrezala še precej slabše, kot če bi se nacionalne žirije požvižgale na vse skupaj in bi dobitnike točk kratkomalo na slepo izžrebale. To pa zelo nazorno pove, kakšen vtis je Kovačeva pustila na prostem evropskem tržišču in koliko je tam, kjer ni prisilnega protekcionizma, ta pri nas toliko “hypana” glasbenica v resnici vredna. Kljub prepevanju večinoma v “univerzalni” angleščini! Se po vsem tem še čudimo, zakaj tako navdušeno in nekritično podpira fašistoidne ukrepe “kulturne” ministrice za fritzlovsko posiljevanje tržnih zakonitosti in glasbenega okusa poslušalcev? Če bi namreč bila konkurenčna, bi ji bilo v naravnem interesu, da bi se zavzemala za popolnoma prost trg, ki bi samodejno počistil večji del njene konkurence.

Najbolj ironično pri vsem skupaj je, da je zagovornica “nacionalnega interesa” to pesem zapela večinoma v angleščini. S tem pa je omejila možnosti, da bi se njena pesem pogosteje predvajala na radijskih valovih, če bo zakon o kvotah seveda sprejet. Še večja ironija je, da je, kot je razvidno iz poteka glasovanja, točke prejela samo iz naših nekdaj “bratskih” držav Črne gore in Makedonije, torej iz držav, kjer govorijo slovenščini sorodna jezika. Ne le, da ji prepevanje v angleščini ni prineslo niti ene same samcate točke iz “tretjih” držav, če bi pesem odpela izključno v materinščini, bi jo verjetno razumel še kakšen Črnogorec in Makedonec več in bi lahko samo iz teh dveh držav računala na še kakšno dodatno točko.

Vse v tem zapisu navedene rezultate lahko reproducirate v odprtokodnem statističnem paketu R, če v njem poženete tole skripto. Za napotke, kako jo zagnati, si oglejte komentar čisto na začetku datoteke.

Saga o levičarskih prioritetah pri sočutju do nesrečnikov

Prebivam nekje na obrobju “najlepšega mesta na svetu”. Lahko bi rekel, da v levo usmerjenem pstredelu. Zadnje desetletje namreč na volitvah v svet četrtne skupnosti redno zmaguje Lista Zorana Jankovića. Če vzamemo rezultate zadnjih lokalnih volitev (2014) in prištejemo še druge leve liste (SMC, ZL, DeSUS,…), je seštevek deležev zagotovo levičarskih list že blizu dvema tretjinama, pa sploh še nisem štel nekih lokalnih eksotičnih list, katerih resnici na ljubo niti ne znam popredalčkati na eno ali drugo stran. S sosedi se k sreči ne pogovorjamo in prepiramo o politiki, tako da silno težko rečem kaj konkretnega o njihovih volilnih preferencah. Ampak resnici na ljubo ni kakšnih posebnih razlogov, da bi “barometer” v “moji” ožji soseski kaj bistveno odstopal od izmerjenih razmerij v četrtni skupnosti. Tako da lahko za soseda, ki ga naključno srečam na ulici, a priori ocenim, da je s pribl. 65% verjetnostjo levičar. Torej je posledično dokaj verjetno napreden, strpen, odprt, solidaren itd., kakor se pač samodeklarirajo najglasneje kruleči levičarji.

Pred zdaj že kar dolgimi leti se je neki sosed poslovno uštel (ne poznam podrobnosti, ker me to tudi nič ne briga). Banka upnica mu je zaplenila hišo nedaleč od mojega bivališča in jo dala na nepremičninski trg. Kar naenkrat so se po soseski začele širiti govorice, da je v igri za nakup te hiše neki zavod, ki skrbi za prizadete ljudi. Točno besedo sem že pozabil (medicinci znajo biti res pravi mojstri v kovanju težko izgovorljivih besed), se pa delno spomnim, da je šlo za nesrečnike, ki so zaradi neke mišične bolezni prikovani na invalidske vozičke, za svojo nesrečo popolnoma nič krivi in tudi če bi hoteli, ne bi mogli početi pi**arij. In saj veste, kako je s slišnostjo “babjega čveka”, tudi če ne vlečeš na ušesa, včasih enostavno hočeš – nočeš moraš slišati, kakšen hrup da menda bo, zakaj vse da hiša ni primerna za to dejavnost, kakšen prometni infarkt bo, ko bodo kombiji na ozki slepi ulici nakladali in razkladali invalide….

In tako nekega dne pozvoni na mojih vratih in neka malo bolj oddaljena soseda mi pod nos pomoli list z že kar precej podpisi in pravi, da se podpisuje peticija. “Za kaj se pa gre?,” se naredim malo neumnega, čemur sledi razlaga, da proti naselitvi invalidov. Malo se poskusim izmotavati, da se nimam nobene pravice vmešavati v zadeve glede tuje lastnine. Tudi to ne pomaga, zato sem nazadnje pač povzdignil glas, rekoč, da nimam nič proti invalidom, da itak ne morejo delati škode, predvsem pa, da ne mislim podpisati. In ji zaloputnil vrata pod nosom. Še zdaj ne vem, koliko je bilo to o nameravani vselitvi invalidov sploh res, v hišo pa se je na koncu vselila neka “običajna” družina. Se je pa v soseski seveda razvedelo o moji “kooperativnosti”, nekateri sosedje mi nekaj časa niso hoteli niti odzdravljati in so se obračali stran, glede na to, da moja “neoliberalna” nagnjenja niti niso bila skrivnost, me naj koklja brcne, če me ni kdo v mislih tudi ozmerjal s “fašistom”. Vsaj nekaj mesecev, do vselitve že omenjene “običajne” družine, je trajalo, da so mi “oprostili” za ta “fašistični” izpad.

V soseski, ki je po volilnih rezultatih sodeč levičarska in posledično po vseh levičarskih standardih nedvomno strpna in napredna, so se tako večinsko (sklepam s precejšnjo gotovostjo, rezultatov peticije namreč nisem videl nikoli) izrekli proti vselitvi nesrečnih invalidov v neposredni bližini! Nihče se ne spomni, da bi se kdaj tja primajal takrat že župan Zoran Janković in pridigal o strpnosti. Seveda ni bilo niti takrat še aktualnega predsednika Janeza Drnovška, ki je zadnja leta življenja sicer silno rad moraliziral po dolgem in počez. Takisto ne kakšnega Matjaža Hanžka, za katerega se ne spomnim več, ali je takrat bil še aktualni ali že bivši ombudsman, kar pa pri iskrenem humanistu itak ne bi smelo biti pomembno, mar ne. Da niti ne omenjamo kakšnega za diskriminacijo tako “občutljivega” Mirovnega inštituta ali Amnesty International. Je pa tudi res, da zadeva ni prišla v medije, vsaj ne da bi vedel za to. Pa tudi če bi kdo kaj nesel medijem na ušesa, so “preiskovalni novinarji” po F571 medijih bili preveč zaposleni z Ruplovo ženo in njenim nakupom metle…

Je pa zato dokaj sramežljivo prišel v medije nek soroden primer. Neka znana odvetniška pisarna je potihem in kar brez peticij ali protestnih shodov zlobirala, da za sosede v poslovni stavbi niso dobili skupine ljudi z Downovim sindromom. Pravzaprav je bil odziv v medijih dokaj mil in večinoma zreduciran na zadovoljitev z uradno piarovsko razlago iz te odvetniške pisarne. Verjetno se je levičarskim “humanistom” Grosuplje zdelo nekoliko predaleč od Metelkove, da bi tam zbobnali kakšen protestni shodič pred poslovno stavbo ali da bi Čeferina vsaj retorično pobarali o primernosti za nadaljnje vodenje žogobrcarske zveze, kajti UEFA in FIFA menda dosti data na boj proti rasizmu in kakršnikoli diskriminaciji vobče. Kako odločno so se na to novico “odzvali” v jako občutljivem Marksističnem centru ZKS Mirovnem inštitutu, lahko preverimo v arhivu novic (kot rečeno, zapeljite se navzdol in iščite novice marca in aprila 2014). Verjetno vas tudi zanima, kaj vse se je v tistem času Amnesty International zdelo pomembnejše od nesrečnikov z Downovim sindromom. Pojdimo sem in se priklikajmo na želeno časovno obdobje marca in aprila 2014 (trenutno na 42. strani), oz. si oglejmo, katere jako pomembne peticije ste takrat lahko podpisali, medtem ko so jim naši invalidi bili drugorazredni. Tudi od varuhinje človekovih pravic, ki tako hladnokrvno na prvo- in drugorazredne deli celo nekdanje taboriščnike, menda ja niste pričakovali, da bo ob tolikšni množici prvorazrednih tem našla še kakšno minuto časa za izjasnitev o “dobrodošlici” nekim nebodijihtreba prizadetim osebam.

Ampak moram priznati, da resnično obožujem to levičarsko – jurišno doslednost, ki z enakimi vatli obravnava odnos do nekih petorazrednih in od povsod preganjanih invalidov kot tudi do neke prvorazredne teme, saj vsi vemo, katere…

Kako po bližnjici postati univerzitetna profesorica

Za levičarsko fundamentalistko Darjo Matjašec sem prvič slišal, ko je do mene nekako prišel njen “strpen” čivk o njenih mukah, ker mora prenašati pravico pokojnikov, da svoj poslednji počitek dočakajo pod nagrobnikom s krščanskim križem. Ob tem se mi je utrnilo vprašanje, kdo za vraga sploh je tale Darja Matjašec. Saj razumete, človek si pač želi izvedeti, kolikšna je možnost, da na urgenci pade pod kirurški skalpel nekomu, čigar zavzetost je močno odvisna od tega, ali na bolnikovem telesu najde znamenja muslimanske iniciacije (obrezovanje spolovil ipd.) ali verižico s križem… Odgovora na to vprašanje niti ni bilo težko najti, ob tem naj vas kar takoj potolažim, da na Matjašečevo k sreči ne boste naleteli v zdravniškem konziliju, za pilotskim krmilom, v oboroženih silah, med operaterji krške nuklearke ali podobnih potencialno nevarnih mestih. Priznam, čisto na začetku preiskave sem mislil, da gre za še eno “uradnico” pri eni izmed preštevilnih agencij za istraživanje ruda i gubljenje vremena, ki jo je še najbolje kar takoj pozabiti. Ko bi le bilo kaj na tem! Tako pa se je izkazalo, da gre za neko hudo sumljivo zadevo, ki me zelo spominja na žebranje vrtnih palčkov iz znamenite reklame za nek razsmrajevalnik greznic. Ne spomnim se več, ali je takrat ta blog že bil v povojih ali pa še to ne, zato je čas, da vsa zbrana dejstva osvežim, še enkrat preverim in vam predstavim to kriminalko, ki kar “lepo” dopolnjuje številne univerzitetne afere v zadnjem času. Čeprav je zapis nekoliko daljši (kaj hočemo, dela se je potrebno lotiti sistematično in obdelati številne dokazne vire), se splača vztrajati do konca.

Ker za profile na Twitterju veljajo enake dolžinske omejitve kot za same čivke, nekako ne pričakujemo, da bomo tam našli kaj dosti informacij. Vseeno pa lahko razberemo, da gre za krajinsko arhitektko. Več informacij bomo našli na njenem profilu LinkedIn, kjer imamo kaj videti. V glavnem gre za kolobarjenje po različnih javnih in pol javnih ustanovah, kot se za pravega levičarja tudi spodobi. Kar 7 let je tako sodelovala z “znamenito” Regionalno razvojno agencijo Mura. Oz. agencijo za kanaliziranje javnega denarja in uhljebljenje “zaslužnih” kadrov, kot mi je pred časom namignil neki Prekmurec. Omenjeno agencijo si bomo še najbolj zapomnili po tem, da je popravila neko veliko krivico. Če že narava ni hotela obdariti Prekmurja s kraškimi pojavi, je za to poskrbela kar RRA Mura, predvsem v javnofinančnih kanalih. Matjašečeva je nekaj let sedela tudi v Urbanističnem svetu Škofja Loka (saj ne da bi karkoli namigoval, ampak saj vsi veste, da v naši mini deželici premoremo toliko občin predvsem zato, da se lahko zagotovi dovolj “peskovnikov” za raznorazne javnofinančne mučke in zaposlovanje prijateljev po tovrstnih “svètih”, “agencijah”, “uradih” ali kakorkoli jim že rečemo). Pa pustimo to, dodajmo še, da je več kot 13 let službovala še v Ljubljanskem urbanističnem zavodu (krajše LUZ), ki je morda še najbližji približek realnega gospodarstva. Vsaj če gre verjeti podatkom iz letnih poročil na Ajpesu in podatkom s Supervizorja. Pa še tu mi je nekaj sumljivo. Od podjetja, ki se ukvarja s prostorskim načrtovanjem, bi pričakovali nekoliko večji delež prihodkov od državnih institucij (tu sicer prednjačita ljubljanska občina in obrambno ministrstvo) od “samo” zaokrožene polovice. Ampak pustimo sedaj to, namen tega zapisa je namreč nekaj čisto drugega.

Prejšnji odstavek je pravzaprav zgolj ne ravno pomemben uvod v najboljši “posladek”, ki nas čaka. Matjašečeva namreč na LinkedInu pravi, da trenutno službuje kot profesorica na Oddelku za krajinsko arhitekturo ljubljanske Biotehniške fakultete. Gotovo gre zgolj za čisto naključje, da se je na fakulteti zaposlila ravno septembra 2012, torej v času, ko so po deželi “pustošili” “uničujoči” varčevalni ukrepi v pojavni obliki “zloglasnega” ZUJF. Takrat, ko so iz javnih ustanov, vključno z ljubljansko univerzo, preganjali “žive fosile” z izpolnjenimi pogoji za upokojitev in ko je veljal moratorij za zaposlovanje. Prav gotovo je čisto naključje tudi za univerzo neobičajen postopek kadrovanja. Praviloma namreč fakultete pomlajujejo svoj kader tako, da že ob koncu študija privabijo najbolj pridne študente v svoje laboratorije, kjer jih zaposlijo kot asistente. Le ti praviloma ostanejo nekaj let, vmes praviloma magistrirajo ali doktorirajo, sicer pa delajo na različnih časovno omejenih projektih. Večina teh asistentov čez nekaj let odide (in jih nadomestijo z novimi svežimi diplomanti), nekatere priključijo drugim projektom in z nekaj malega sreče jim celo uspe dočakati sprejem v profesorski stan, kjer nadomestijo upokojene kolege. Nad tovrstnim zaprtim sistemom kadrovanja javka marsikdo, ki ga je radovednost takoj po opravljeni diplomi zanesla v beli svet, tam si mu je morda uspelo ustvariti ime na kakšni prestižni univerzi, ko pa se mu zahoče, da bi se vrnil domov in s seboj prinesel še svoje strokovno znanje, pa ugotovi, da v opisanem sistemu praktično nima možnosti zaposlitve na domači univerzi. V najboljšem primeru lahko računa zgolj na kakšen semester gostujoče profesure. No, vsaj na Oddelku za krajinsko arhitekturo Biotehniške fakultete so glede tega nekoliko bolj odprti. Tam občasno zaposlijo tudi koga od “zunaj” in ga/jo postavijo kar naravnost na profesorsko mesto, četudi se, kot bomo videli kasneje, ne more ravno pohvaliti z dokazljivimi znanstvenimi in pedagoškimi referencami.

Če sedaj skočimo na seznam zaposlenih omenjenega Oddelka za krajinsko arhitekturo, bomo res ugledali tudi Matjašečevo. Hmmm, dobro poglejmo še enkrat. Na seznamu piše zgolj “doc. Matjašec Darja“, čemur sledita prilagodljiv urnik govorilnih ur in kontaktna telefonska številka. Razumete? Če kje, potem ravno na univerzi in fakultetah zelo dosledno pišejo vse mogoče akademske naslove svojega “živega inventarja”. In pred priimkom Matjašečve stoji zgolj titula doc. (t.j. docent), nikjer pa ne vidim, da bi vmes pisalo še dr.! In ne, doktorski naslov očitno ni samoumeven. Kajti če pogledamo vse zaposlene, opazimo, da je ta najvišji akademski naslov dosledno vpisan ob imenih vseh, katerih vnos se začne z doc. ali prof. Izjema je le še doc. Mateja Kregar Tršar, ki pa ima vpisan še magistrski naziv. Ali to torej pomeni, da doc. Darja Matjašec nima niti magistrskega niti doktorskega naslova?

Morda se sprašujete, čemu sem se tako zapičil v ta nesrečni doktorski naslov. Izključno zaradi pravil, ki veljajo za javne visokošolske ustanove, kamor sodi tudi Univerza v Ljubljani. Agencija Nakvis je namreč pred 6 leti sprejela minimalne standarde za izvolitev v nazive visokošolskih učiteljev, znanstvenih delavcev in visokošolskih sodelavcev na visokošolskih zavodih in jih dala zapisati tudi v Uradni list. Kakšni so torej pogoji za izvolitev v naziv docent? 13. člen teh standardov je zelo nedvoumen:

V naziv:

1. rednega profesorja, izrednega profesorja, docenta, znanstvenega svetnika, višjega znanstvenega sodelavca in znanstvenega sodelavca je lahko izvoljen, kdor ima doktorat znanosti;

Sam doktorat znanosti še ni dovolj. Potrebno je še dokazati svojo znanstveno vrednost v obliki objav. 30 člen je posvečen izključno bodočim docentom in jim med drugim predpisuje tudi naslednje:

Količinski pogoji:

– je objavil vsaj 3 članke, pri katerih je bil prvi ali vodilni avtor, od tega mora biti najmanj 1 članek objavljen v revijah, indeksiranih v SSCI, SCI z IF>0 oziroma AHCI. Če je za področje izvolitve značilno, da revije, indeksirane s SSCI, SCI z IF>0 oziroma AHCI, niso edino zanesljivo merilo za preverjanje odmevnosti, se upoštevajo revije, ki so po kakovosti in mednarodni odmevnosti primerljive z naštetimi revijami. Seznam revij pripravi visokošolski zavod in ga potrdi senat zavoda.

Kandidat lahko največ 2 članka iz prve alineje prejšnjega odstavka (ki pa ne nadomeščata obveznega članka, objavljenega v reviji, indeksirani v SSCI in SCI z IF>0 ter AHCI) nadomesti z znanstveno monografijo ali delom znanstvene monografije. Pri tem avtorstvo znanstvene monografije nadomešča 2 članka, avtorstvo v delu znanstvene monografije nadomešča 1 članek.

Če so to zgolj priporočeni standardi neke agencije, bi morala toliko bolj zavezujoča biti Merila za volitve v nazive visokošolskih učiteljev, znanstvenih delavcev ter sodelavcev Univerze v Ljubljani (oz. krajše habilitacijski pravilnik). Če preskočimo na 43. člen, jasno in nedvoumno piše, kaj pričakujejo od bodočih docentov:

V naziv:
1. rednega profesorja, izrednega profesorja, docenta, znanstvenega svetnika, višjega znanstvenega sodelavca in znanstvenega sodelavca je lahko izvoljen, kdor ima doktorat znanosti;

Gre torej za dobesedni prepis (ali če hočete, copy & paste) 13. člena minimalnih standardov. Podobno bi ugotovili, če bi si v 63. členu ogledali kakovostne in količinske pogoje za izvolitev v naziv docenta, zato jih niti ne bomo še enkrat kopirali. Utemeljeno se torej zastavi vprašanje, če Darja Matjašec in mag. Mateja Kregar Tršar nimata doktorata znanosti, kako jima je potem uspelo obiti 43. člen habilitacijskega pravilnika UL in pridobiti naziv docent?

No, bodimo prizanesljivi. Mogoče je pa vzdrževalec fakultetnega spletišča bil malo površen in je pred priimek Matjašečeve zgolj pozabil vtipkati še tisti nesrečni dve črki. Se tudi zgodi. Tako nam ne preostane drugega, kot da poskušamo najti njeno doktorsko disertacijo in po možnosti vsaj iz povzetka ugotoviti, s kakšnimi novimi spoznanji je oplemenitila svetovno krajinskoarhitekturno znanost. Najprej pokukajmo na njen profil na Sicrisu. Emmm, ali morda vidite isto kot jaz? Nikjer ne vidim kazalcev njene znanstvene odličnosti (saj se še spomnite iz prejšnjih zapisov, govora je o o izjemnih dosežkih, zelo kvalitetnih dosežkih, h-indeksu itd.), če bi si radi ogledali njeno osebno ali reprezentativno bibliografijo, boste prej ali slej obveščeni o napaki, češ da “izpisa bibliografije ni možno pripraviti“. S profila lahko razberemo zgolj to, da pred njenim imenom tudi tokrat ni izpisan noben za to spletišče sicer običajen akademski naziv in da je na BF zaposlena s polnim delovnim časom. Sicer pa dno strani “krasi” obvestilo “Za objavo drugih podatkov nimamo soglasja“. Ob tem bom rekel samo tole. Pregledal sem že na kupe profilov na Sicrisu. In vsaj kar se aktivnih raziskovalcev tiče, je to prvi primer cenzuriranega profila. Od tod utemeljeno sklepam, da so profili na Sicrisu privzeto javni (kar je glede na to, da gre za ponor davkoplačevalskega denarja, tudi edino pravilno!) in da se “zaprejo” šele na imetnikovo izrecno zahtevo! Očitno gre torej za levičarko, ki čisto resno verjame, da je vseživljenjsko cuzanje javnega denarja njena naravna pravica in da je vsakršno spraševanje, kaj davkoplačevalci dobimo v zameno za to “investicijo”, že a priori sovražni govor, fašizem ali karkoli je že trenutno najbolj moden proizvod generatorja levičarskih puhlic.

Če na Sicrisu nismo uspeli najti ničesar oprijemljivega, še ne kaže vreči puške v koruzo. Poskusimo še na Cobissu, ki se ga pa ne da kar tako zlahka cenzurirati. Seznam vseh bibliografskih enot, kjer je Darja Matjašec bila kakorkoli udeležena, lahko dobimo z enim klikom. Če slučajno ne dobite seznama 49 bibliografskih enot (ali s časom še kakšno več), vam ne preostane nič drugega, kot da se odpravite v Cobissov iskalnik in v polje Avtor vnesete pojem “Matjašec, Darja“. Kakorkoli, ko ta seznam tako ali drugače vendarle prikličemo, bomo v njem zaman iskali kakršnokoli doktorsko disertacijo. Zgolj to, da je že davnega leta 1999 diplomirala na temo sanacije gramoznic ob Muri, da je leta 2015 bila mentorica neke magistrske naloge (????), o kakršnikoli doktorski disertaciji pa ne duha ne sluha, sploh pa ne leta 2012 ali prej! Veste, če doktorirate na slovenskem javnem visokošolskem zavodu, morate disertacijo natisniti v kar lepem številu izvodov. Ne le, da vsak “komisar” dobi svojega, nekaj jih pristane tudi v fakultetni knjižici in v NUK. Da bi kar v dveh knjižnicah bili tako nemarni, da bi v podatkovne zbirke pozabili vnesti podatke o svojem inventarju, verjetno ne verjame nihče. In če nihče drug, bi za vnos v Cobiss moral biti zainteresiran najmanj mentor, ki v svojem portfelju potrebuje čimveč uspešnih mentorstev. Ostane le še možnost, da bi Matjašečeva doktorirala na kakšni tuji univerzi. No, pa si še enkrat poglejmo njen profil na LinkedInu, ki je sicer videti redno vzdrževan. Nekje spodaj bomo ugledali polje Education (izobrazba). Naveden je zgolj Oddelek za krajinsko arhitekturo ljubljanske Biotehniške fakultete in nič drugega, niti osnovnih podatkov o času študija, smeri, pridobljenem akademskem naslovu ipd. Predvsem pa ni navedena nobena druga univerza! Bi radi še kakšen dokaz? Prav. Omenili smo že Matjašečino nekajletno sedenje v škofjeloškem urbanističnem svetu. Na občinskem spletišču še vedno životari spletna stran tega sveta iz časov pred predlanskimi lokalnimi volitvami. Na seznamu “posvečenih” piše zgolj “Predsednica: Darja Matjašec, univ. dipl. inž. kraj. arh.“. Članu, ki ji neposredno sledi, pa so vendarle pred imenom dopisali prof. dr. Bi radi še dokazov? OK, obljubim, da je zadnji. Omenili smo že, da je Matjašečeva bila mentorica neke leta 2015 zagovarjane magistrske naloge. Veste, ko študenti v tovrstnih disertacijah navajajo imena mentorjev in ostalih, so primorani navesti tudi njihove polne akademske naslove. Torej, pojdimo na 3. stran (v nalogi označeni z rimsko številko II), kjer je študentka najprej zapisala “Študijska komisija Oddelka za krajinsko arhitekturo je za mentorja magistrskega dela imenovala doc. Darjo Matjašec“. Nekaj vrstic nižje pa še sestavo komisije, med drugim tudi “Član: doc. Darja Matjašec, Univerza v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, Oddelek za krajinsko arhitekturo“. Torej nobenega indica o doktorskem naslovu, čeprav sta druga dva komisarja naslovljena s prof. dr. Enako se ponovi še v zahvali na 122. strani.

Gotovo razumete. Tudi pri najboljši volji nam ni uspelo najti kakršnegakoli namiga, da bi Darja Matjašec kadarkoli in kjerkoli doktorirala. In nekdo brez doktorata znanosti po pravilniku sploh ne bi smel biti izvoljen v naziv docent! In tudi če bi imela doktorat, bi ob kandidaturi za izvolitev v docentski naziv morala predložiti še najmanj 3 dokaj sveže znanstvene članke. Če se znova vrnete na njeno bibliografijo v Cobissu, katere prispevke znanosti v obliki člankov, objavljene okoli leta 2012, bi na Matjašečinem mestu predložili habilitacijski komisiji? Monografija Mestno drevje, kjer je Matjašečeva navedena med “ostalimi avtorji” (karkoli že to pomeni), bi lahko v najboljšem primeru nadomestila zgolj en članek. Tako sta potrebna vsaj še dva. Tudi če nekoliko razširimo časovno obdobje, v bibliografiji nekako ne najdemo nobenega znanstvenega članka, kvečjemu prispevek na neki podalpski konferenci iz leta 2014. Ti pa itak ne štejejo… In če morebiti ne veste, kandidatom za habilitacijo sploh ni potrebno “na roke” pisati svojih bibliografij. Ker to velikodušno stori že Sicris, ki v Cobissu kar sam poišče ustrezna dela in podatke obogati še s podatki iz drugih zbirk, npr. o teži znanstvenih publikacij, citiranosti itd. Kandidat mora le še preveriti morebitne tipkarske napake in če kaj slučajno ne manjka in to je to. Najbrž se boste strinjali z menoj, da je vse skupaj, milo rečeno, zelo nenavadno… Če še malo preletite bibliografijo na Cobissu, boste morebiti opazili, da Matjašečeva zelo rada publicira v tandemu z Ano Kučan, ki je na oddelku za krajinsko arhitekturo očitno neka dokaj velika “živina” (samo mimogrede, besedo v tukaj uporabljenem pomenu pozna tudi SSKJ). Že priimek zelo nazorno pove, za čigavo hčer gre, morda pri tej stvari še pomembnejše dejstvo pa je, da gre obenem tudi za (bivšo?) ženo razvpitega “SVIZca” Branimirja Štruklja. Saj si zelo želim verjeti, da gre pri vsem skupaj zgolj za splet naključij, čeprav, veste,…

DODATEK 24. 3. 2016

Nekdo, ki ne želi biti imenovan, je od “stalno pripravljenih” organov Univerze v Ljubljani uspel izvleči pojasnilo, da sta se tako Darja Matjašec in Mateja Kregar Tršar v resnici habilitirali po formalno gledano legalni “bližnjici”. In sicer kot umetnici. 13. člen Nakvisovih minimalnih standardov namreč dopušča, da se na nekaterih umetniških področjih doktorat znanosti nadomesti s priznanjem za posebna umetniška dela, same znanstvene članke pa po 31. členu z mednarodno odmevnimi deli oz. vrhunskimi umetniškimi dosežki. To sem opazil že pri pisanju prvotnega zapisa, vendar priznam, da sem Biotehniško fakulteto, ki se v svojem imenu ponaša tako z okrajšano naravoslovno vedo kot tudi s tehniko, smatral za nekoliko resnejšo ustanovo, ki se ne bo kar tako degradirala na nivo neke umetniške akademije. Hja, te umetniške različice nazivov so bile uvedene ravno zaradi umetniških akademij, vendar so se stvari kot že marsikje tudi tu izrodile. Tako nekako kot razvpiti dodatki za stalno pripravljenost, ki so bili primarno predvideni za vzdrževalce (hišnike), ki po potrebi prihitijo tudi sredi noči, če poči kakšna vodovodna cev…

Z malo dodatnega raziskovanja ugotovimo, da je Darja Matjašec umetniško “doktorirala” maja 2011, Mateja Kregar Tršar pa maja 2012. Vas morebiti zanima, kdo je v omenjenih letih zastopal Biotehniško fakulteto v univerzitetni komisiji za podeljevanje priznanj pomembnih umetniških del? Pa poškilimo še v fakultetni letni poročili za leto 2011 in 2012, obakrat na stran 12. Glej no glej, obakrat je to bila… Ana Kučan.

In kako priti do tega najvišjega umetniškega naziva, ki ga podeljuje univerza? Po univerzitetnem pravilniku sodeč niti ne tako težko. V 5. členu je navedenih nekaj “kriterijev”, ki si jih je mogoče razlagati zelo poljubno. Kandidat tako najprej vloži prošnjo na pristojni akademiji oz. fakulteti. Le ta nato imenuje tri poročevalce. Dva z iste ustanove ter enega od drugod. Ti poročevalci nato v nekem roku spišejo svoje mnenje in ga prek dekana pošljejo na že omenjeno univerzitetno komisijo. Če ta komisija ugotovi, da je največ eno mnenje negativno, kandidat tako rekoč že ima to priznanje za posebna umetniška dela. Saj razumete, kako stvar funkcionira v praksi, pa formalna pravila gor ali dol. Vodstvo pristojne akademije/fakultete lahko samo izbere poročevalce, “notranja” bodo že “izbrali” tako, da bo njuno mnenje “pravilno”, zunanji poročevalec pa tako in tako ne more “pokvariti” ničesar več. No, stvar s tem še ni čisto končana. Univerzitetna komisija lahko še sama poda svoje mnenje o kandidatovem opusu. Verjetno razumete, če gledališki igralec, glasbenik in slikar v komisiji vrednotijo krajinsko arhitektko, se verjetno ne bodo hoteli preveč mešati v druga umetniška področja. Še toliko manj, če jo v komisiji zastopa nekdo z zelo vplivnim priimkom… Sami pa lahko ocenite, katera pot do habilitacije je lažja. Pravkar opisana umetniška ali znanstvena, kjer je praviloma potrebnega kar precej dela, da spišete nekaj znanstvenih člankov, jih dostavite uredništvom mednarodnih znanstvenih publikacij in nato še trepetate, ali ste uspeli prepričati ocenjevalce, da so res vredni objave.

Žal tudi mojemu “pomočniku” ni uspelo izvedeti, kam iti na nedeljski izlet, da bi si lahko v živo ogledali priznana posebna umetniška dela obeh umetnic. Opazimo pa lahko, da sta omenjeni umetnici edini neznanstveni profesorici (asistentov in drugega pomožnega osebja ne štejemo) Oddelka za krajinsko arhitekturo. In obe sta bili habilitirani šele pred kratkim. Vprašamo se lahko, le kako je ta oddelek vsa ta leta pred tem sploh uspel delovati s samimi “znanstveniki”? In kako, da so potrebo, da se okrepijo ravno z umetniki, začutili ravno v času varčevalnih ukrepov?

Privatizacija vode v levičarski teoriji in praksi

Levičarji, in to nikakor zgolj naši, “vedo” marsikaj o zlobnih, grdih, nenasitnih in sam ljubi Bog ve, kakšnih še korporacijah. Med drugim zelo dobro “vedo” tudi to, da si te korporacije želijo na vsak način sprivatizirati vodne vire in nam nato to za življenje nujno potrebno tekočino prodajati po zasoljenih cenah. Enkrat proti sredini lanskega leta, ko se je razvedelo, da si nizozemski pivovarski gigant Heineken želi kupiti od Šrotovih naciinteresnih mahinacij dodobra upehano Pivovarno Laško, so “dobro obveščeni” Mladinini skrajno levičarski jurišniki, natančneje, Borut Mekina, brž jeli zanesljivo napovedovati, da teh “povampirjenih kapitalistov” samo pivovarstvo pravzaprav sploh ne zanima. Nasprotno, svoje pohlepne lovke menda stegujejo po vodnih izvirih nad Laškim, koncesijo za njihovo upravljanje pa je takrat imela ravno pivovarna. Da bi Mekina izpadel “verodostojnejši”, se je med drugim podprl še z mnenjem evropskega poslanca Igorja Šoltesa, ki je “vedel” povedati, da bo Heineken s to vodo izboljševal svoje pivo, ki ga proizvaja po (sklepam iz konteksta) drugih pivovarnah. Od Kardeljevega vnuka, ki mu po zaslugi pedigreja ni bilo težko že celo življenje kolobariti po različnih javnih funkcijah, med drugim tudi na Računskem sodišču, bi bilo seveda iluzorno pričakovati, da bi svojo globokoumno “ugotovitev” podkrepil z izračuni o ekonomski upravičenosti transporta ogromnih količin vode (ki jih pivovarski proizvodni proces pač zahteva) s cisternami iz Laškega do daljne Nizozemske ali kamorkoli že. In kako ta transport vpliva na kakovost vode. Mimogrede, Heineken je že leta 1995 kupil slovaško pivovarno Zlatý Bažant (kar pomeni “zlati fazan“). Kdor je že kdaj utegnil obiskati Slovaško in svoj nos pomoliti še kam dlje od Bratislave, bo pritrdil, da je po pokrajinskih značilnostih in še čem dokaj podobna Sloveniji (le da nima izhoda na morje) in da bi voda iz Tater in ostalih hribovij kaj lahko lahko bila podobne kakovosti kot tista iz hribov nad Laškim. Tako da me kar malo čudi, da Mekina in Šoltes nista kar konkretno navedla, koliko svete slovaške vode se pretoči v druge pivovarne. Hm, le zakaj? In ko smo že ravno pri zlatem fazanu, še ne tako dolgo nazaj mi je ob obisku Slovaške v roke prišla ravno pločevinka omenjenega hmeljnega napitka. Na veliko žalost naših levičarjev na njej po vseh teh letih nikakor nisem uspel ugledati njim tako ljube rdeče zvezde, še več, ob res podrobnem pregledu sem nekje v drobnem tisku komaj uspel najti podatek, da je pivovarna del skupine Heineken. Da niti ne omenjam dejstva, da se mi je vsebina pločevinke zdela precej okusnejša od “originalnega” Heinekena, četudi naj bi slednjega po navedbah obeh “poznavalcev” izboljševali s tujo vodo. Vsekakor bi Mekini in Šoltesu bil zelo hvaležen, če mi razložita ta paradoks.

Od takrat so “povampirjeni neoliberalni kapitalisti” kljub vsemu prevzeli Pivovarno Laško in brez kakšnih posebnih pretresov začeli krmariti podjetje po svojih smernicah in ravno danes smo iz medijev izvedeli, da se novi lastniki zanimajo izključno za pivovarniški core business, to je varjenje piva. Nekaj “podedovanega” “balasta” so se že znebili (mdr. so pred časom prodali celo brezalkoholnega pijačarja Radensko), nekaj se ga še nameravajo, npr. hotelov ali športne dvorane Tri lilije in gradu Tabor, oboje so, o ti prekleti neoliberalci!, pripravljeni tudi brezplačno prepisati na občino. Ampak preberite novico še enkrat. Dobesedno črno na belem je zapisano, da bodo na laško občino prenesli tudi koncesijo za upravljanje vodovoda. Kar nedvoumno pomeni, da naša sveta voda in obenem menda nafta 21. stoletja te multinacionalke sploh ne zanima! Še več, iz napisanega je možno sklepati, da koncesije za vodo niti niso poskušali na dražbi prodati drugi multinacionalki, pač pa so je kratkomalo vrnili občini.

Sedaj bo zanimivo opazovati, kako bodo levičarski jurišniki pri Mladini komentirali to “stranpot” povampirjenega kapitalizma in nas vse skupaj razsvetlili, kako ravno ta primer nazorno demonstrira megakorporacijsko stegovanje lovk po vodnih virih. Do takrat pa naj ta zapis služi kot nazoren prikaz “pronicljivosti” Mladininih “analiz”…

Kaj bi se kulturniki in “kulturniki” morali naučiti od Prešerna

Kot verjetno vsi vemo, vsako leto 8. februarja praznujemo kulturni praznik. Na ta dan leta 1849 je namreč umrl največji slovenski pesnik France Prešeren. No, čeprav nekateri nad Prešernom in zlasti nad njegovim življenjskim slogom tudi vihajo nos, je treba priznati, da je bil vendarle zanimiva oseba in bi moral biti kulturnikom za zgled. In konec koncev bi se nad njim morali navduševati tudi najbolj zapriseženi neoliberalci.

Na tem mestu se ne bomo ukvarjali s Prešernovimi pesmimi, o katerih ste se v letih guljenja šolskih klopi zagotovo morali napiflati praktično vse. Raje se še enkrat posvetimo njegovi življenjski poti. Dokaj podroben pregled je na spletišču preseren.net pripravila založba Pasadena. Če se posvetimo njegovemu podrobnemu življenjepisu, nam mora v oči pasti nekaj za današnje čase sila zanimivih dejstev. Predvsem glede njegove poklicne poti. Že res, da si je tako Francetova družina kot tudi on sam želel “uhljebljenja” v udobni uradniški službici, zaradi česar se je konec koncev tudi odpravil na Dunaj študirat pravo. Vendar je že v njegovem času pri kadrovanju na državne položaje veljal znameniti sistem VIP, zaradi česar se mu ta želja ni izpolnila. Zato se je zaposlil najprej v odvetniški pisarni Leopolda Baumgartnerja, kasneje se je prezaposlil v odvetniško pisarno Blaža Crobatha, leta 1846 pa so oblasti vendarle uslišale njegovo šesto prošnjo in mu odobrile odvetniško prakso v Kranju.

Razumete poanto te zgodbe? Prešeren je pravzaprav bil v realnem sektorju zaposlen pravnik, ki se je s poezijo ukvarjal bolj kot ne v prostem času, v času ko seveda še ni bilo predpisanih kvot za dela v kateremkoli jeziku, takisto ne takšnih bedarij, kot je kulturno ministrstvo. Glede na “naklonjenost” Metternichovega režima do nacionalnih gibanj v celotnem cesarstvu si lahko predstavljamo, da niti Prešeren niti publikacije, ki so objavljale njegove pesmi, niso dobili niti tolarja (takratna denarna enota v Avstrijskem cesarstvu) subvencij ali drugih oblik pomoči. Še več, oblast je dovolila objaviti samo tisto, kar so odobrili od države postavljeni cenzorji, ki so tudi Prešernu prečrtali nekaj kitic Zdravljice. In kljub vsem tem “stimulativnim” okoliščinam Prešeren danes velja za največjega slovenskega pesnika! Vsaj tako trdijo oblasti. S tem pa tudi avtomatsko priznavajo, da je boljši tudi od generacije današnjih prorežimskih “kulturnikov”!

Razumete? V celo vojsko “kulturnikov” smo zmetali še in še davkoplačevalskega denarja. Za lažjo predstavo si lahko še enkrat preberete že dobro desetletje staro kolumno legendarnega Mića Mrkaića (tudi “zastonjkarji”, ki niste naročeni na Finance, lahko vsak mesec brezplačno preberete do 7 člankov), pa je to žal samo vrh ledene gore. In kljub vsem tem silnim “investicijam” nismo dobili nikogar, ki bi presegel Prešerna! Še najbližje sta mu morda prišla prozaista Drago Jančar, ki pri režimu nikoli ni bil kaj posebej priljubljen, ker je pač znano, da simpatizira z “napačno” politično opcijo, in Boris Pahor. Ki že kot Tržačan nekako nikoli ni sodil pod “teritorialno pristojnost” naše kulturne politike in so mu celo za nekaj let prepovedali vstop v Jugoslavijo. Torej peščica tudi zunaj meja uveljavljenih izjem, ostane pa…. množica raznih “Tauferjev”, ki so bolj kot kulturniki kulturnorevolucionarni vojščaki, ki seveda pridno cuzajo proračun, njihovih del ne zna brez “plonk listka” našteti praktično nihče, zato pa so toliko bolj poznani kot prorežimski hlapci, ki na ukaz takoj izvedejo džihadistično akcijo proti preveč “nevarnim” nasprotnikom režima, po potrebi jih tudi “kulturno” in nič kaj “simbolno” zažgejo!

In če dosedanji sistem v kulturi očitno ne deluje in ne daje pravih rezultatov (namreč primernega števila mednarodno priznanih umetnikov), je očitno potrebno nekaj spremeniti. Čeprav resno dvomim, da bo ministrica za kulturno revolucijo kulturo Julijana Bizjak Mlakar zmožna potegniti kakšen nauk iz vsega skupaj (njen življenjepis ni namreč popolnoma nič impresiven, saj že celo življenje kolobari izključno po državnih ustanovah, kjer pa vsi dobro vemo, po kakšnih kriterijih se kadruje). Najprej torej takoj ukiniti ministrstvo za kulturo (in to ne tako kozmetično kot v času druge Janševe vlade, ko so zamenjali zgolj tablo na vhodu!), nekaj najnujnejših funkcij prenesti na druga ministrstva, stavbo poleg Metelkove pa takoj prodati kakšni multinacionalki. In seveda brez pardona ukiniti kulturniške subvencije. Trg in zasebni meceni (uf, ste vedeli, da je najbolj znan med njimi, namreč Žiga Zois, bil kapitalist?) bodo že znali ločiti zrnje od plev (oz. “Jančarje” od “Tauferjev”), končni izplen (že spet število mednarodno uveljavljenih umetnikov) pa skoraj zagotovo ne bi bil nič bolj mizeren kot je že sedaj. Le da bi številni tretjerazredni “umetniki” namesto parazitiranja iz proračuna bili prisiljeni delati kaj koristnejšega… Če je v tako “kapitalističnih” razmerah lahko nastal Prešeren 1.0, zakaj ne bi še Prešeren 2.0? in 3.0, 4.0, itn.?

Migrantska statistika in vsa mentalna beda levičarskih populistov

Včeraj je vlada objavila kratko kratko zloženko z nekaj najosnovnejšimi statističnimi podatki o migrantih, ki so med 17. oktobrom 2015 in 25. januarjem 2016 prečkali ozemlje Slovenije. Po eni strani se sprašujem, zakaj so podatke objavili v takšni obliki, ki pove sorazmerno malo in daje ogromno manevrskega prostora neukim levičarskim populistom, namesto, da bi podatke objavili v suhoparnem zapisu CSV, ki ga zna uvoziti sleherno orodje za obdelavo podatkov in iz njih izluščiti marsikaj zanimivega. Pri tem dodajmo še to, da bomo verjeli podatkom o spolu in starostni skupini migrantov, kajti to je nekaj, kar se da z veliko zanesljivostjo ugotoviti že na prvi pogled. Po drugi strani pa je znano, da so mnogi migranti potovali s ponarejenimi dokumenti ali celo brez njih, tako da podatkov o njihovem državljanstvu oz. izvorni državi niti pri najboljši volji ne moremo šteti za zanesljive.

Kljub pomanjkljivi strukturi podatkov to ni ustavilo nekaterih najhujših levičarskih populistov, da se ne bi zapičili v podatek, da so našteli “zgolj” 48,7% moških, češ, “kje so zdaj tisti, ki so ves čas nabijali, da med migranti prevladujejo moški, pa jih ni niti pol”. Med temi populisti seveda ni smela manjakati Mladina, o čigar “verodostojnosti” itak ne kaže izgubljati preveč besed. Svoj piskrček je pristavil še znani levičarski hujskač Roni Kordiš, katerega “strokovnost” smo najmanj enkrat že razkrinkali. No, ti populisti so s svojim kruljenjem dokazali predvsem to, da nimajo nobenega pojma o analitiki in da jim resno primanjkuje že zdrave kmečke pameti in tudi nekaj splošne razgledanosti.

Najprej pa so ti levičarski populisti dokazali predvsem svojo funkcionalno nepismenost in popolno nezmožnost osredotočanja na pomembne podrobnosti. Poglejmo še enkrat v vladni letak. Migrante so razdelili v dve skupini, na moške in na ženske z mladostniki. Ja prav ste prebrali, ženskam so prišteli mladostnike, ne zgolj mladostnic. Razlika je vsaj v slovenščini očitna. Uporaba moške slovnične oblike v množini (in tudi dvojini) namreč zelo jasno namigne, da skupina vključuje tudi najmanj enega pripadnika moškega spola. Ker pa sta oba deleža komplementarna (njuna vsota je enaka natanko 100%), to pomeni, da so v žensko skupino dodali kar vse mladoletnike, kar z drugimi besedami pomeni, da je samo odraslih (polnoletnih) moških kar 48,7% oz. skoraj polovica. Kar že po zdravi kmečki pameti namigne, da je morda le nekoliko preveč. Za dežele tretjega sveta, kamor je vladajoča socialistična stranka (kar v arabščini pomeni njeno ime Baath) že davno pred izbruhom državljanske vojne pahnila tudi Sirijo, je namreč značilna t.i. položna demografska piramida, kjer je delež mladoletnikov zaradi visoke natalitete in kratke pričakovane življenjske dobe starejših precej višji kot v razvitih deželah. Tako smo pridobili Ciine demografske podatke za Sirijo iz leta 2011, torej takrat enkrat, ko se je državljanska vojna komaj začela in še ni bilo migrantskega vala. Mimogrede povejmo, da se demografska razmerja v ostalih državah, od koder prihaja največ migrantov, ne razlikujejo kaj dosti.

	moški	ženske
0 – 14 let	4.066.109	3.865.817
15 – 64 let	6.985.067	6.753.619
65 let in več	390.802	456.336

Z nekaj znanja osnovnošolske matematike lahko zelo hitro izračunamo, da je v sirski predvojni populaciji bilo le 32,76% odraslih moških (starejših od 14 let), torej malenkost manj kot tretjina. Verjetno pa je vlada “mladostnike” opredelila po naših zakonih, torej je mednje štela vse, ki še niso dopolnili 18 let. Kar pa z nekaj zdrave kmečke pameti pomeni, da bi pričakovan delež odraslih moških moral biti še nekoliko manjši od teh 32,76%! No, levim populistom v dobro se bomo pretvarjali, da je tudi vlada postavila mejo odraslosti pri dopolnjenem 15 letu.

Opazili smo torej, da se pričakovan delež odraslih moških (32,76%) kar opazno razlikuje od opaženega (48,7%). Nekateri boste verjetno skočili v zrak, da popolnega ujemanja vzorca s splošnimi populacijskimi razmerji nikoli ne moremo pričakovati in da tudi to, da pri desetih metih kovanca kar sedemkrat vržemo “cifro”, tudi še ne pomeni nujno, da je z nepristranskostjo kovanca morebiti kaj narobe. Prva trditev seveda drži. Kot tudi druga. Je pa tudi res, da je 10 metov majhna številka. Če bi tudi po milijonu metov kar v 70% primerov padla “cifra”, pa bi že resno podvomili v nepristranskost kovanca. Kje je torej tista meja, ko lahko ocenimo, ali se delež v vzorcu vsaj približno ujema z deležem v celotni populaciji? Ker nismo neki zapohani levičarji, ki mislijo, da so vse modrosti tega sveta vsrkali že iz Mladine, na delavsko – punkerski “univerzi” in morebiti še z gledanjem Studia City, seveda o tej meji ne bomo zgolj “filozofsko” ugibali tako, kot nam najbolj ustreza, pač pa se bomo po odgovor zatekli k vedi, ki uživa ugled v praktično vseh vejah znanosti, na veliko se je mdr. poslužujejo tudi v medicini in farmaciji. Uporabili bomo metode inferenčne statistike. Za tiste, ki ste je nekoliko manj vešči, se bomo sklicevali na tretjo izdajo učbenika Openintro Statistics, ki si jo lahko slehernik brezplačno prenese z medmrežja. Če bo sedaj kakšno levičarsko teslo začelo gagati z znamenitim stopnjevanjem “laži, hujše laži, statistika” (kar, mimogrede, v primeru neznanja oz. načrtnih manipulacij lahko celo drži), mu toplo priporočam, naj ob prvi bolezni zavrne s to “lažnivo” statistiko razvita in preizkušena zdravila, predvsem pa naj se zaradi načelnosti takoj odpove pivu! Za enega pionirjev inferenčne statistike namreč neformalno štejemo tudi Williama Gosseta, ki je služboval pri znameniti irski pivovarni Guinness in utemeljil eno izmed metodologij inferenčne statistike. Pridajmo še to, da je v tistem času bila celotna Irska z Dublinom vred pod oblastjo britanske krone, kjer je “strašila” morda še najbolj neoliberalna inkarnacija kapitalizma. In da se je vodstvo pivovarne (“preklete kapitalistične svinje!“) po začetnem nenavdušenju vendarle pustilo prepričati in je Gossetu dovolilo svoje izsledke objaviti v znanstvenih publikacijah in tako dati na voljo celotnemu človeštvu. Pod pogojem, da se članek objavi pod psevdonimom (zato ga je podpisal kot Student) in da ga posploši do tolikšne mere, da ne bodo razkrite pivovarniške poslovne skrivnosti.

Pa pustimo sedaj pivo in se končno lotimo statistične analize danih podatkov. Iz vladnega letaka je razvidno, da je v podanem časovnem obdobju Slovenijo prečkalo 422.724 migrantov. Točnega podatka o obeh kategorijah niso podali, zato iz podanih deležev izračunamo (in zaokrožimo na najbližje celo število), da je bilo odraslih moških 205.867, žensk z mladoletniki pa 216.857. Kot je splošno veljavna metoda pri statističnem raziskovanju, najprej postavimo dve hipotezi. T.i. nulta hipoteza vedno zagovarja status quo. V našem primeru to pomeni hipotezo, da tudi demografska struktura migrantov ustreza splošnim razmerjem v populaciji, le da je v opazovanem časovnem obdobju po naključju prišlo nekoliko preveč odraslih moških, kar se da z verjetnostnim računom zadovoljivo pojasniti. Nasproti nulti hipotezi postavimo t.i. alternativno hipotezo , ki pravi, da ne drži in da v strukturi migrantov res “nekaj ne štima”, torej, da je odraslih moških preveč, da bi to lahko pojasnili z verjetnostnim računom. Nadaljnji postopek nekoliko spominja na sodni proces v normalnih pravnih državah. Tam velja, da je obdolženec privzeto nedolžen, dokler sodišče ne razsodi drugače, naloga tožnika je zbrati dokaze, da je obdolženec res storil očitano mu dejanje, sodišče pa nato razsodi, ali je bilo predloženih dovolj zakonito zbranih in neizpodbitnih dokazov, da je mogoče reči, da je ravno obdolženec (in ne kakšen njegov soimenjak) nedvoumno (torej brez raznih “indičnih krogov” in podobnih sranj) storil, kar se mu pač očita. Pri inferenčnostatističnih “sodnih procesih” tako na podoben način privzamemo pravilnost , s to predpostavko po različnih metodah verjetnostnega računa ocenimo verjetnost opaženega odstopanja. Šele če je ta verjetnost manjša od nekega praga, zavržemo (v sodnijski terminologiji “spoznamo za krivo”) in privzamemo veljavnost alternativne hipoteze. Verjetnostni prag za zavračanje nultih hipotez je privzeto 5%, včasih ga povišamo do 10%, kadar pa smo res naklonjeni nulti hipotezi, pa “letvico” včasih znižamo na 1%, na manj pa nikoli.

Najprej se lotimo testa ujemanja (angl. goodness of fit), ki temelji na porazdelitvi hi-kvadrat. V knjigi OpenIntro Statistics je opisan v razdelku 6.3, ki se prične na strani 286. Da ga lahko izvedemo, najprej potrebujemo pričkovano število migrantov obeh kategorij, ki se v popolnosti ujema z razmerji v celotni populaciji. Če za to razmerje vzamemo prej izračunan delež odraslih moških v predvojni Siriji, hitro izračunamo, da bi odraslih moških migrantov moralo biti “samo” 138.466,63, žensk z mladoletniki pa 284.257,37. Ob tem dodajmo še, da v statistiki ni nič nenavadnega, če dobimo necela števila pričakovanih enot, lahko jih pa seveda mirno (s praktično zanemarljivim vplivom na končni rezultat) tudi zaokrožimo na najbližja cela števila. Sedaj lahko izračunamo indeks hi-kvadrat po formuli

kjer i preteče vse kategorije (v našem primeru sta dve), označuje opaženo število pripadnikov določene kategorije, pa njihovo pričakovano število. Ko v formulo vstavimo znane podatke, dobimo . Kar je zelo velika številka. Večji kot je indeks , bolj je nulta hipoteza v “nevarnosti”, da jo ovržemo. Prag je pa odvisen od prej omenjenega verjetnostnega praga in števila prostostnih stopenj. Pri ujemalnem testu je število prostostnih stopenj za 1 manjše od števila vseh kategorij, v našem primeru torej 1. Izračunan indeks in podano število prostostnih stopenj lahko podamo funkciji, ki zna delati s porazdelitvijo  (oz. kot se izkaže, z nepopolno funkcijo gama), kar zna dandanes že skoraj sleherni program za statitiko in obdelavo podatkov, in izkaže se, da je p-vrednost tako zelo majhna, da se zaokroži kar na 0. P-vrednost pa je po definiciji verjetnost, da opazimo tako “ekstremen” rezultat ob predpostavki, da nulta hipoteza velja. Kar pomeni, da če je izračunana p-vrednost manjša od prej opisanega verjetnostnega praga, nulto hipotezo ovržemo, sicer jo obdržimo. No, 0 je seveda precej manjše že od 1%, kaj šele od privzetih 5%, zato lahko v našem primeru nulto hipotezo zavržemo.

V prejšnjem odstavku opisan ujemalni test je zelo priročen, kadar imamo opravka z več kot 2 kategorijama. V našem primeru bi se lahko poslužili tudi binomske porazdelitve, ki je v OpenIntro Statistics obdelana v razdelku 3.4, ki se prične na strani 145. Če je verjetnost, da iz bližnjevzhodne populacije naključno izberemo odraslega moškega, enaka prej omenjenim 32,76%, kolikšna je verjetnost, da v primeru naključnega izbora 422.724 oseb dobimo 205.867 odraslih moških ali več. Odgovor na to vprašanje je enak p-vrednosti, ki jo izračunamo kot

kjer N označuje število vseh migrantov (422.724), m opaženo število odraslih moških (205.867), p pa verjetnost, da iz celotne bližnjevzhodne populacije naključno izberemo odraslega moškega (0,3276). Dandanes ni tak problem spisati programčka, ki to izračuna, z uporabo nepopolne gama funkcije je to mogoče izračunati tudi neposredno, kar nam stori katerikoli program za statistiko in analizo podatkov in vrne enak rezultat kot ujemalni test v prejšnjem odstavku, torej 0, in posledično opustitev nulte hipoteze.

Včasih, ko računalništvo še ni bilo toliko razvito, se je zgornji problem zelo zadovoljivo rešilo s pomočjo aproksimacije binomske porazdelitve z normalno, kar je sicer razloženo tudi v okvirčku na dnu 150. strani učbenika OpenIntro Statistics. Ker število pripadnikov obeh kategorij krepko presega 10, lahko binomsko porazdelitev izrazimo z normalno, kjer velja  in . Če sedaj izračunamo z-indeks kot odmik opažene vrednosti od povprečja (), izražen v številu standardnih deviacij (), dobimo

Zelo visoka vrednost, če že iz izkušenj vemo, da je nulta hipoteza “v nevarnosti” že, kadar je z blizu 2, kaj šele 220 in še nekaj! V “predračunalniških” časih smo p-vrednost zlahka ugotovili iz tabele, ki je bila priložena vsaki resni knjigi o statistiki. Dandanes pa nam to hitro izračuna praktično sleherni statistični program. In pričakovano vrne 0. S čimer še enkrat več zavržemo nulto hipotezo.

Tako smo na tri različne načine še tako nejeverne Tomaže prepričali (razen najbolj zabitih levičarskih populistov), da se struktura migrantov dokazano razlikuje od demografske strukture bližnjevzhodnih populacij in da teh odstopanj ni moč razložiti z verjetnostnim računom! Še več, kot smo že omenili, smo pri izračunih predpostavili, da so tudi naše oblasti za mladoletnike štele zgolj tiste, ki niso dopolnili 15 let. Če bi mejo postavili pri nedopolnjenih 18 letih, bi opažanja še bolj odstopala od pričakovanj in bi p-vrednosti bile še bližje ničli! Zakaj je odraslih moških tako odločno preveč, kot bi jih “smelo” biti, je pa seveda že drugo vprašanje…

Čisto na koncu povejmo še to, da smo čisto vse analize in izračune izvedli v odprtokodnem (in torej brezplačnem) programskem paketu R, ki je odlično (če že ne ravno uporabniško najprijaznejše) orodje za statistiko in obdelavo podatkov. Vse potrebne podatke, skripte in navodila si lahko prenesete od tu (imate tudi možnost prenosa vsega naenkrat v obliki arhiva ZIP). Če prisegate na druga orodja, povejmo še, da lahko podatkovne datoteke .CSV zlahka uvozite praktično kamorkoli, tudi v Excel.