O znanstveni “odličnosti” Kučanovega dvornega biografa

Že kar nekaj časa nas z vseh strani posiljujejo z bolj ali manj prikritim oglaševanjem za “knjigo stoletja”, namreč za avtorizirano biografijo nekdanjega predsednika Milana Kučana. Ki jo je spisal znan zgodovinar Božo Repe.

Ob tem se pojavi kar nekaj dvomov o objektivnosti te knjige. Prvo dejstvo, ki bi moralo sprožiti alarm, je, da gre za avtorizirano biografijo. Z drugimi besedami to pomeni, da biografiranec sam nakaže avtorju, o čem naj piše, mu da vpogled v dokumentacijo (se razume, da ustrezno “prečiščeno”), morda celo piscu gleda pod prste ali mu kar narekuje vsebino, vsekakor pa na koncu izdelek pregleda, da še kaj popraviti in ga nato odobri, t.j. avtorizira. Skratka, pri sleherni avtorizirani biografiji lahko utemeljeno pričakujemo, da se bo na koncu vse skupaj izcimilo v osladno pocukran izdelek, nekako tako kot oglasi za “oh in sploh super” kramo v TV prodajah.

Drugi problem pa je sam avtor Božo Repe. Ki ga levosučna trobila hočejo na vsak način proglasiti za uglednega zgodovinarja. Verjetno zato, ker v publikacijah o “polpretekli zgodovini” rad prikazuje tovariše “prave” linije v nenavadno pozitivni luči. Pa je Repe res tako ugleden zgodovinar, kot bi ga nekateri radi naredili?

Torej, Božo Repe službuje na ljubljanski Filozofski fakulteti kot redni profesor. Morda to dejstvo zavede njegove častilce, kajti znano je, da je do tega najvišjega akademskega naziva treba napredovati prek več stopenj in se ob vsakem napredovanju tudi izkazati z ustreznimi znanstvenimi dosežki, od avtorstva primerno citiranih člankov, monografij, mentorstva pri diplomskih, magistrskih in doktorskih disertacijah ipd. Vsaj na resnih fakultetah je temu tako, pri “mešalnicah megle”, kamor sodi tudi FF (več o tem morda kdaj drugič), pa niti ne nujno… Kakorkoli že, pri resnih univerzah, kamor se želi uvrščati tudi ljubljanska, velja, da profesor ni zgolj predavatelj, ki slušateljem (študentom) oddrdra snov, na preizkusih znanja (izpitih) še preveri, koliko so si vtepli v glavo, in to je to. Ne, pri resnih univerzah je profesor v prvi vrsti raziskovalec (ali, če hočete, znanstvenik), ki poskuša z raziskovalnim delom kaj doprinesti k znanosti in to ustrezno predstaviti v priznanih publikacijah oz. znanstvenih konferencah. Šele potem nastopijo pedagoške dejavnosti.

Torej, kako uspešen je Repe kot znanstvenik (raziskovalec) in kako ga pri tem vrednoti njegova stroka? Po odgovor se bomo napotili na spletišče Sicris, kjer zbirajo podatke o umotvorih v Sloveniji zaposlenih raziskovalcev in jih glede na pomembnost tudi točkujejo. Te točke predstavljajo pomemben podatek pri napredovanjih kot tudi razpisih za financiranja raziskovalnih projektov, torej bi od raziskovalcev samih pričakovali, da vestno spremljajo svoj “dosje” in poskrbijo, da ne bi kakšen članek ipd. slučajno umanjkal. No, pa poiščimo Repetov profil. Najprej opazimo, da je na dan pisanja tega zapisa (točke se namreč s časom lahko spreminjajo) z deli v zadnjih 5 letih zbral kar zavidljivih 1501,64 točk (v prihodnjih zapisih, ki so trenutno še v pripravi, se bo izkazalo, da gre dejansko za visoko številko). Ampak na kakšen način jih je zbral? Takoj zraven vseh upoštevanih točk namreč stoji indeks A”, ki pove, koliko od teh točk predstavljajo izjemni dosežki. In ta kazalec je enak 0, kar pomeni, da Repe zadnjih 5 let (in vprašanje, če sploh kdaj) ni spesnil niti enega izjemnega člančiča. Ostale kazalce zaenkrat pustimo pri miru in si raje oglejmo strukturo teh 1500 in še nekaj točk. V profilu kliknimo na “Vrednotenje bibliografskih kazalcev raziskovalne uspešnosti po metodologiji ARRS” (tukaj je za vsak primer še povezava, ampak nisem prepričan o njeni stalnosti).

Če se pri teh bibliografskih kazalcih zapeljemo pod tabele, pridemo na dejanski seznam upoštevanih del in koliko točk so mu prinesla k posameznim kazalcem. Izkaže se, da je v zadnjih 5 letih spesnil vsega skupaj 5 izvirnih znanstvenih člankov, torej v povprečju po enega na leto. Hmmm, ni to nekam malo za poklicnega raziskovalca, ki mora v svojem primeru zgolj brskati po arhivih, do katerih ima zagotovo bolj privilegiran dostop kot npr. ljubiteljska raziskovalca Roman Leljak ali Igor Omerza? Kakorkoli že, preskočimo na seznam strokovnih člankov, ki so oštevilčeni s številkami od vklj. 7 do vklj. 42. Skupaj torej lep kupček 36 “strokovnih” člankov, ki so mu prinesli vsak po 5 točk. Preletite še enkrat, v kako uglednih publikacijah so bili objavljeni. V samih rdečih tabloidih, največ v Mladini, posamični primerki pa še v Večeru, Dnevniku, Primorskih novicah, Svobodni misli (sedaj že propadlo glasilo ZZB) in morda še kje. Ufff! Gotovo poznate uredniško politiko naštetih medijev. Gotovo ni takšna kot pri resnih znanstvenih in strokovnih revijah, kjer dajo vsak prispevek v oceno nekaj recenzentom in ga objavijo samo, če ga ti ocenijo pozitivno. In da se razumemo, nič ni narobe s pisanjem za omenjene tabloide, je pa zato sprevrženo te prispevke označiti za “strokovne” članke. Še bolj sprevrženo za “uglednega strokovnjaka” pa je z njimi smetiti po Sicrisovi bazi in si celo z njimi nabijati akademske točke!

Če gremo dalje, metrike za oceno raziskovalne odličnosti poleg kvantitete vključujejo še kvaliteto. In kaj je boljši pokazatelj vplivnosti (angl. impact) kot to, koliko drugih znanstvenikov si prepričal, da te citirajo v svojih znanstvenih delih. In ker lahko postopek pisanja in objave članka traja kar nekaj časa, so pri Sicrisu še nekoliko bolj milostni. Podatke o številu citatov namreč hranijo kar za zadnjih 10 let. V Repetovem znanstvenem profilu torej poiščimo podatek za h-indeks. Definicija le tega je nekoliko zapletena, pomeni pa, da je h-indeks enak n, kadar v raziskovalčevem opusu lahko najdemo n del, kjer je vsako bilo citirano najmanj n-krat, hkrati pa to ne velja več za n+1. In Repetov h-indeks je enak natanko 0. Kar pove, koliko Repeta dejansko “ceni” naša in mednarodna zgodovinarska stroka, ki v resnih znanstvenih delih že najmanj destletje ni citirala niti enega njegovega umotvora! Razumete, s svojo “kakovostjo” ni prepričal nikogar niti pri Inštitutu za novejšo zgodovino niti nikogar v nekdanji Jugoslaviji (kjer zadnje čase na veliko preučujejo svoje “polpretekle zgodovine” in kjer tudi slovenski jezik ni ovira), kaj šele koga širše! Mislim, da ta podatek pove dovolj in da nima več smisla izgubljati časa glede Repetovega “ugleda” in “znanstvene odličnosti”.

Če se vrnemo k začetku zapisa, sedaj, ko vemo, kako “ugleden” avtor je spisal za povrhu še avtorizirano biografijo o kontroverznem politiku, smo lahko precej gotovi, da obstaja kar nekaj precej boljših načinov, kako porabiti evrskega petdesetaka.